SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Zrel indie rock, ki v času sintpopa rešuje kitarsko glasbo

Zrel indie rock, ki v času sintpopa rešuje kitarsko glasbo

Izak Košir
02. junij 2015

Bend John F. Doe se lahko pohvali s tem, da je že na debitantski plati našel zvok, v katerem se počuti dobro in ga lahko učinkovito prenese tudi na koncertne odre.
Bend John F. Doe se lahko pohvali s tem, da je že na debitantski plati našel zvok, v katerem se počuti dobro in ga lahko učinkovito prenese tudi na koncertne odre.
John F. Doe:
JFD
(samozaložba, 2015) 

John F. Doe je ena tistih slovenskih glasbenih skupin, ki se instrumentalno in tekstovno najbolj približajo urbanemu zvoku z Otoka, imenovanem indie rock. Njen v samozaložbi izdani prvenec je prepričljiv poizkus poustvarjanja sodobne britanske kitarske scene tako z vidika produkcije kot tudi skladateljstva in izvedbe. John F. Doe s ploščkom JFD tako zapolni del praznine, ki je nastala po odsotnosti nekaterih domačih izvajalcev, ki so jih inspirirali bendi, kot so Arctic Monkeys, Franz Ferdinand in nenazadnje Muse. V do potankosti izpiljeno ploščo sta vloženi dve leti ustvarjanja in sadovi so obrodili deset avtorskih skladb. Plata je (pohvalno) posneta v živo in je bila nedavno predstavljena na promocijskem koncertu v Kinu Šiška.

Fantje Marko Zemljič (vokal), Aleš Svetina (kitara), Luka Zemljič (klaviature), Bojan Marinko (bobni) in Tilen Knaflič (baskitara) prihajajo z Bleda in skupaj vztrajajo že pet let oziroma od leta 2010. Alter rockerji so zvočni podobi dodali tudi vizualno, saj so za nekatere skladbe (December Lights, From Russia To China, Purple Velvet, Rider) posneli videospote, ki imajo pri nas sicer na žalost še največ učinka na spletu oziroma na portalih, kot je YouTube, medtem ko na vrnitev kredibilne televizijske oddaje z videospoti še vedno čakamo. Če je v letu 2015, v svetu pametnih telefonov in tabličnih računalnikov, zanjo sploh še prostor, saj poslušalci (predvsem tovrstne glasbe) televizije (če jo sploh še imajo) ne gledajo. A da ne bomo zašli, to je spet druga zgodba. 

Debitantski album skupine John F. Doe v digitalni obliki najdete na povezavi johnfdoemusic.bandcamp.com, in če si ob prenosu izberete ceno (po lastni izbiri), vam album pošljejo tudi v fizični obliki. Že skromna, minimalistična, dvobarvna kombinacija naslovnice in notranjosti cedeja kažeta na to, da so izvajalci vse stavili na glasbo. In da bi predvsem ta prišla v ospredje. Brez olepšav, brez kiča, brez fotošopiranih fotografij.

Uvodna pesem Purple Velvet nazorno nakaže, kaj lahko od John F. Doe pričakujemo: nalezljive distorzirane kitarske rife, ki jih v slogu Doorsov dopolnjujejo klaviature, dobro stoječo ritem sekcijo in spevne refrene, ki so podprti z visokimi spremljevalnimi vokali. »Do you see the purple velvet shining in the sun?«, se v besedilu sprašuje vokalist Marko Zemljič. Vokal se vseskozi še posebej dobro zliva z instrumentalno podlago. Dobra utečenost in navidezna lahkotnost igranja sta posledica izkušenj in tega, da so fantje iz John F. Doe našli svoj izrazni zvok, v objemu katerega se počutijo varne in sproščene. Skladbo From Russia To China bi zlahka izvajali že omenjeni Arctic Monkeys, in da se razumemo, ne bi se je sramovali. Podobnosti, ki to nakazujejo, je sicer morda kanček preveč, a to je navsezadnje odvisno od posameznikove tolerance do tovrstnih »izposojanj«. Tretja po vrsti je bolj v slogu Black Keys, kjer se melodika usede na bobnarski ritem. Pesmi Drive Song, ki med drugim pravi »it's such a situation, you don't mind, yourself and my obsession for your drive ...«, ima s svojimi ponavljajočimi zasvojljivimi harmonijami zagotovo radijski potencial. Tempo se upočasni pri četrtem komadu Rider, kjer mora Zemljič popiti svoje tegobe, ker se v svojih mislih že toliko časa utaplja. Nasičenost in distorzija se umakneta minimalizmu in preprostemu sporočilu ter ponavljanju dela besedila, da se ta v vsej svoji polnosti dodobra zasidra v poslušalčeva ušesa in se nato počasi prelije v naslednjo skladbo, ki nosi naslov High Hopes in v kateri v električni kitari slišimo elemente surf rocka, celostno pa aranžma spominja na zgodnejša dela MGMT oziroma na kasnejše posnemovalce Empire of the Sun. Primerjave in asociacije morda niso vedno hvaležne, a bralcu vseeno približajo neko zvočno sliko, ki jo kasneje dobi kot poslušalec. Pri High Hopes se mi zdi to vredno izpostaviti, saj je skladba odmik od prejšnjega, bolj kitarsko usmerjenega britanskega rocka v vode novodobne ameriške psihadelije. 

Prvenec skupine John F. Doe je vsekakor vzpodbudna pridobitev domače rock scene, tiste, ki teži bolj k Otoku in v alternativne vode, a je vseeno dovolj melodična in spevna, da se je ne bi branile niti bolj komercialne radijske postaje.

Umirjeni toni se nadaljujejo pri odvisniški  My Addiction: »There might come a chance to forgive what was given, and I keep a chance for a lasting romance ...« Skozi skladbo se pogumno sprehaja bas linija, ki je potisnjena v ospredje in jo z vsake strani zgolj nadgrajujejo klaviature in električna kitara. Barva glasu in način Zemljičevega petja se na trenutke spet srhljivo približa Alexu Turnerju. Sledi Black Glitter, ki že v svojem uvodu nakazuje, da bo drugačna, bolj razštelana, temačnejša, trša in bolj eksperimentalna od ostalih. Kar ji tudi uspeva. Kljub temu da se ji v refrenu nekako posreči približati se rdeči niti albuma, vseeno ostaja črna ovca albuma, oziroma bolje, črni glitter albuma. Osma skladba, December Lights, deluje kanček nenavdihnjeno, britanski kritiški glasbeni žargon temu pravi filler, kar najlažje pojasnim tako, da ima bend pač devet dobrih komadov, a jih za plošček potrebuje deset, tako da je treba to praznino nekako zapolniti. Veliko zanimivejša je skladba, ki sledi, Fantasy Road (Bye Bye Baby), s svojim prekinjajočim ritmom in neumorno podvojeno vokalno linijo, ki v delu pesmi, kjer zaslišimo falzet, spominja na refren Make It Wit Chu (Queens of the Stone Age). Sklepna Criminal Mind se odpre z bas kitaro in se počasi razvija v nadzirani nered zvokov, ki jih oddajajo vsi vključeni instrumenti.

Prvenec skupine John F. Doe je vsekakor vzpodbudna pridobitev domače rock scene, tiste, ki teži bolj k Otoku in v alternativne vode, a je vseeno dovolj melodična in spevna, da se je ne bi branile niti bolj komercialne radijske postaje. Aranžmaji so razgibani, vendar ohranjajo rdečo nit plošče, skladbe pa izražajo samozavest benda, ki se lahko pohvali s tem, da je že na debitantski plati našel zvok, v katerem se počuti dobro in ga lahko učinkovito prenese tudi na koncertne odre. Zrel indie rock, ki je prišel reševat kitarsko glasbo v času, ko je svet preplavil sintpop.

NE SPREGLEJTE:


Tudi koale se oglašajo, mar ne?
torek, 03. februar 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
»Tišina«, ki rjove
nedelja, 12. april 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Vikend družbena kritika
torek, 18. avgust 2015
Vija vaja, Katalena pa nagaja
torek, 28. april 2015
Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!
ponedeljek, 30. marec 2015
Po tujih sledeh
petek, 27. marec 2015
Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.
sreda, 08. april 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice