Nalaganje nastavitev


Eksperiment in alternativa


Raznoteri prostori zvočnih eksperimentiranj

Luka Zagoričnik

V Sloveniji lahko na polju križišč sodobnega jazza, elektroakustične glasbe, zvočne umetnosti, sodobne klasične glasbe, svobodno improvizirane glasbe in bolj eksperimentalno usmerjenih elektronskih godb vidimo zadnja leta kot prelomna, polna novih iniciativ, mreženj in vznikov novih prostorov, kjer se postopno uveljavljajo mlajše generacije ustvarjalcev in tkejo vezi s starejšimi preko skupinskih predstavitev, sodelovanj in muziciranj. Čeprav gre pri obravnavanih umetnikih za vsebinsko razpršene subjekte in vsebine, je vsem skupno preizpraševanje ustaljenih modelov v glasbi in zvočni umetnosti, iskanje novih ustvarjalnih principov in strategij, vzpostavljanje novih diskurzov in refleksijo porajajočih se estetik in kritike, in to na visoki ustvarjalni ravni.

Za osrednjo povezovalno iniciativo nedvomno velja cikel improvizatorskih delavnic Raziskava, refleksija, ki pod vodstvom mednarodno priznanega  basista, skladatelja in improvizatorja Tomaža Groma tedensko potekajo v ljubljanskem kulturnem domu Španski borci. Tomaž Grom je basist, ki izhaja izvorno iz jazza in evropske veje svobodno improvizirane glasbe. Napisal je glasbo za nemi film Trpljenje device Orleanske (1928) režiserja Carla Theodorja Dreyerja, s katero je koncertiral tudi v tujini, deluje v elektroakustičnem duo Tilt, komponira in ustvarja zvočne instalacije ter hkrati vstopa v intenzivno obdobje pisanja glasbe za gledališče in sodobni ples. S sodelovanji s številnimi znanimi tujimi improvizatorji in tremi mednarodno priznanimi ploščami se je Grom kot improvizator uveljavil tudi v mednarodnem okviru. Ravno skozi prakso svobodnega improviziranja prihaja do stičišč glasbenikov raznolikih glasbenih praks, izven omenjene delavnice pa se je že formiralo nekaj stalnih zasedb ter ad hoc zasedb manjšega formata, ki redno muzicirajo (Vid Drašler in Jošt Drašler, Andrej Fon, Neža Naglič, Marko Karlovčec, Irena Tomažin, Samo Kutin, Vitja Balžalorsky …). Te iniciative so se razširile tudi v Novo mesto (Sokolski dom), Maribor (festival Mariboring v Pekarni) in po drugih krajih širom Slovenije. 

V ozadju tega dogajanja velja izpostaviti odmev vsaj več kot desetletnega programa serije Defonija pod vodstvom Mihe Zadnikarja v Klubu Gromka na Metelkovi in pedagoško delo našega neumornega tolkalca Zlatka Kaučiča z mladimi glasbeniki. Bistvo te srenje je, da preko osebnega izraza vstopa v mreženja in sodelovanja tako na domači kot na mednarodni ravni (gostovanja v tujini, nagrade, mednarodni festivali …). Ena od osrednjih platform za tovrstne muzike ostaja serija Confine aperto, ki v zadnjih edicijah brati raznovrstne muzike in daje vedno več prostora tudi sodobni klasični glasbi in mlajšim izvajalcem ter skladateljem (Bojana Šaljič Podešva, Uroš Rojko, akordeonist Luka Juhart in pianistka Nina Prešiček).

V polju zvočne umetnosti, tega razpršenega platoja različnih izrazov, hrbtenico držijo že uveljavljene serije, denimo serija zvočnih dogodkov, predavanj, delavnic in instalacij Bitshift v Galeriji Kapelica pa galerija P 74 s serijo Sound Explicit, neumorno delovanje Cirkulacije 2 v Tovarni Rog (vse v Ljubljani), festival tranzitornih umetnosti Sonica itd. Poleg že uveljavljenih in redno ustvarjajočih avtorjih, ki žanjejo priznanja za svoje delo v tujini (Tao G. Vrhovec Sambolec, Marko Košnik, Borut Savski, Miha Ciglar …), se v to raznorodno polje vedno izraziteje vpenjajo tudi mlajši avtorji (Marko Batista, Tanja Vujinović …).

Zgoščena in intenzivna iniciativa prihaja z Instituta za raziskovanje zvočne umetnosti (IRZU), ki pod vodstvom Mihe Ciglarja in v sodelovanju s številnimi drugimi producenti sorodnih vsebin že dve leti pripravlja festival Earzoom, ki poskuša na svojstven način osredinjati zgornja prizadevanja in jim predvsem podeliti večjo težo v dialogu z institucionalno sfero, v katero se skuša vpeti. V polju platform umetniškega snovanja z roba velja omeniti Marka Košnika, nekdanjega člana skupine Laibach in enega od pionirjev večmedijske umetnosti v Sloveniji, ki deluje doma in v tujini že vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja. V zadnjih letih ustvarja širši projekt Electropera s serijo predavanj in performansov mednarodnih udeležencev, ki nihajo od večumetnostnih praks in novih medijev do umetniškega aktivizma, novih kuratorskih praks nekje med prezentacijo in refleksijo, med preteklostjo in sedanjostjo, med teorijo in umetnostjo.

Med mlajšimi ustvarjalci kaže izpostaviti delo zvočnega umetnika Marka Batiste. Batista skozi zvočni medij uteleša preplet žic, vsakdanjih objektov, digitalne tehnologije, mehanizmov in mehaničnih transmisij različnih zvočnih signalov, razpetih med pomenskostjo in nepomenskostjo signala in šuma. Skozi to hibridno tehnološko strukturo, preko spoja mehanike, elektronike in informacijskih tehnologij  se nam razpira milje sodobne post tehno kulture, v kateri je Batista trenutno najdejavnejši in najvidnejši ustvarjalec v Sloveniji.

V polje kreativne platforme se umešča tudi umetniška iniciativa Cirkulacija 2, ki jo tvorijo Borut Savski, Boštjan Leskovšek Ror in Stephan Doepner ter drugi, umeščeni v prostor neodvisnega prostora ljubljanske Tovarne Rog, skozi katerega se širijo v druge prostore preko raznolikih večmedijskih intervencij v medpolju umetniškega in družbeno-socialnega angažmaja. V sfero mednarodne radijske umetnosti pa vse siloviteje vstopa projekt RadioCona (programski vodji sta Brane Zorman in Irena Pivka), ki na občasni frekvenci, preko spleta in različnih prostorov (galerij, koncertnih dvoran, javnih prostorov) vstopa v medijsko krajino in vanjo na novo umešča vsebine, ki so tam nekoč že obstajale, predvsem pa predstavlja aktualna, sodobna umetniška snovanja s polja zvočne umetnosti, elektronske glasbe, večmedijske in radijske umetnosti. RadioCona je tudi ustvarjalec projekta Zvo.či.ti, ki doma in na mednarodni ravni predstavlja številne domače ustvarjalce s polja sodobne glasbe, zvočne umetnosti in večmedijske umetnosti (Octex, Maja Delak & Luka Prinčič, Vasja Progar, Irena Tomažin).

Ravno Irena Tomažin s svojim vokalnim eksperimentalnim projektom iT za glas in diktafone in ploščo Crying Games najbolj suvereno briše mejo med eksperimentom in popularno glasbo. Skozi glas kot temeljno telesno izkušnjo se v iT prečijo številni glasovi, ki se množijo, razblinjajo in soočajo z lastno pomensko in zvočno resonanco v prostoru. V dramaturškem loku (zvočne) pripovedi Irena Tomažin spretno, na trenutke presunljivo, drugič pa otroško igrivo uporablja različna sredstva; členi, denimo, napeve iz sfere popularne glasbe, posega po teatralnem pripovedništvu in se igra z zlogi in ritmiko besed, demontira besede v stilu literarnih modernizmov in avantgardizmov prejšnjega stoletja ter reducira glas na sopenje, tleske in vzdihljaje.

 

Foto: Sunčan Stone

Zadnja leta predstavlja cikel koncertov Confine aperto v organizaciji basista Tomaža Groma cvetober domačih in tujih ustvarjanj v polju eksperimentalnih godb. Preko sodelovanj se tkejo ustvarjalne niti ne le med tujimi in domačimi ustvarjalci, temveč tudi med raznolikimi glasbenimi izrazi, od improvizacije, sodobnega jazza do elektroakustične glasbe in sodobne klasike. S tem se prečijo meje, ki obstajajo v polju institucionalnega in neinstitucionalnega, saj Confine aperto vstopa v oba prostora in postopoma briše meje med njima.

 


Foto: Katarina Juvančič

Irena Tomažin je plesalka, performerka in filozofinja, ki snuje tudi v glasbenih vodah. Pod psevdonimom iT raziskuje senčne strani glasu, njegovo krhkost in razdrobljeno izpovednost, ki se lomi med pomenskostjo in nepomenskostjo. Njen glas prehaja iz prostora pomenjanja v prostor zvoka, kjer se srečuje z raznolikimi zvoki in glasovi številnih improvizatorjev doma in po svetu. 

 


Foto: Ajda Schmidt 

Miha Ciglar je slovenski skladatelj, zvočni umetnik, raziskovalec elektronske glasbe ter avtor raznolikih zvočnih konceptov, ki se velikokrat vpenjajo v odnos med telesom in tehnologijo skozi šum raznolikih intermedijskih praks. V Sloveniji vodi IRZU – Inštitut za raziskovanje zvočne umetnosti, ki je leta 2012 v Ljubljani organiziral Mednarodno konferenco računalniške glasbe ICMC.

 

  


Photo: Miha Fras

Marko Batista, večmedijski ustvarjalec, ki deluje na relaciji med Londonom in Ljubljano, pri predstavitvi projekta Časovni diagram odigra celotno zvočno sliko brez digitalnih zvočnih manipulacij z unikatno oblikovano mehansko-elektronsko napravo, ki spominja na futuristični glasbeni inštrument, posebej izdelan za ta performans.