Nalaganje nastavitev


Kantavtorji


Kam so šli vsi trubadurji?

Katarina Juvančič

Slovenski kantavtorji so jata raznolikih ptic, ki svojo sporočilnost izražajo s pomočjo najrazličnejših glasbenih oblik, literarnih stilov, performativnih metod in prostorov. Ti moderni glasbeni pripovedovalci lahko igrajo na ulici, na manjših, intimnih ali hišnih koncertih ali na odrih velikih koncertnih dvoran, kjer občinstvo prepričajo s svojimi liričnimi, intimnimi, socialno angažiranimi ali protestnimi pesmimi.

Čeprav mlajši ustvarjalci eksperimentirajo z različnimi aranžmajskimi prijemi in instrumentalno spremljavo (od najraznovrstnejših glasbil do elektronskih naprav), ostaja kitara najpogostejši instrument za spremljavo pesmi in poezije kantavtorjev.

Strunski instrumenti so neločljivo povezani s kantavtorsko tradicijo vse od potujočih pevcev in srednjeveških trubadurjev dalje, vendar pa sta bila Woody Guthrie in kasneje Bob Dylan tista, ki sta se odločila spremeniti svet z enim samim glasom in kitaro.

Na tej ameriški folk zapuščini je svoje kariere gradila tudi prva generacija slovenskih kantavtorjev, kot so Tomaž Domicelj, Aleksander Mežek (v tujini znan kot Alexander John) in Andrej Šifrer. Sredi 70. let 20. stoletja se je pojavil nov val kantavtorjev, med katerimi velja še posebej omeniti liričnega barda Tomaža Pengova (z legendarnim albumom Odpotovanja, 1973) ter Marka Breclja (z razkošno orkestriranim Cocktailom, 1974)  ki sta uveljavila bolj samosvoj, individualen in umetniški način združevanja poezije in glasbe. Njunemu zgledu so sledili številni nadebudni mladci, ki so razvijali formulo »šestih strun in ene pripovedi«. Med njimi je najbolj izstopal Jani Kovačič z raskavim glasom, družbeno kritičnimi besedili in ostrimi kitarskimi rifi, ki se je hkrati zgledoval tudi v ljudskopesemskih tradicijah, šansonu in beatniški poeziji.

Skozi 80. in 90. leta 20. stoletja se je kantavtorska scena pričela profesionalizirati in postajati vse bolj raznolika. Iz rockovskih vrst so se tedaj med kantavtorje »vpisali« Vlado Kreslin, Zoran Predin, Andrej Guček in Leon Matek, ljudski bard Adi Smolar, našpičena kantavtorica Ksenija (Xsenia) Jus in mojster narečne pripovedi Iztok Mlakar, ki ostaja eden najbolj »enigmatičnih« kantavtorjev z zavidljivo bero prodanih albumov.

Medtem ko so vsi omenjeni kantavtorji starejših generacij osvajali odre doma in v tujini, je na začetku novega tisočletja vladalo začasno zatišje mlajše generacije, ki ga je leta 2002 prevetril ruški Kantfest – festival, ki se je osredotočil na iskanje in promoviranje mladih kantavtorskih talentov. V zadnjih desetih letih je tako vzniknilo nekaj festivalov (poleg Kantfesta še Festival akustične glasbe Griže ter Kantout v Tolminu) in koncertnih prizorišč, ki so mladim trubadurjem, kot so Marko Grobler, Boštjan Narat, Tadej Vesenjak, Matej Krajnc, Katarina Juvančič idr., omogočili glasbeni razvoj in s tem dali kantavtorski sceni nov zagon.

 


Lepak festivala


Kantfest International je tekmovalen kantavtorski festival z mednarodno udeležbo, ki se vsakega junija odvija v Rušah, kasneje v letu pa se seli še v Maribor in Ljubljano. Žirija izbere tri zmagovalce, ki dobijo v dar kante za smeti – simbolno nagrado, ki je metafora za marginalen status kantavtorjev.

 


Foto: Marjan Laznik

Peter Andrej, kantavtor in organizator Kantfesta: »Če bi bil slovenski jezik tako razširjen kot angleški, bi bili slovenski kantavtorji svetovne zvezde.«

 
 


Foto: Polona Eržen

Vlado Kreslin velja za nekakšnega slovenskega Boba Dylana. V devetdesetih je z Beltinško bando v slovenskem prostoru zanetil ponovno (medijsko in glasbeno) zanimanje za ljudskoglasbeno dediščino. Številne njegove pesmi so ponarodele, druge so postale navdih za romane, celovečerne filme in diplomske naloge. Nastopal je v filmih in gledališču, pisal je filmsko in gledališko glasbo.