Nalaganje nastavitev


Narodnozabavna glasba


Domače viže od sramu do ponosa

Jože Galič

Narodnozabavna glasba je nedvomno najbolj razširjena oblika ljudske zabave na Slovenskem. Slog, ki bi ga lahko opisali kot zabavno glasbo, ustvarjeno na temeljih ljudske melodike, sta najuspešneje oblikovala brata Vilko in Slavko Avsenik s svojim ansamblom (Slavko Avsenik und seine Original Oberkrainer), ki mu je v šestih desetletjih sledilo nekaj tisoč sorodnih zasedb. V dobršnem delu sveta poznajo našo državo predvsem po tej glasbeni zvrsti.

Čeprav so jo pogosto soustvarjali priznani slovenski pesniki (Gregor Strniša, Svetlana Makarovič, Tone Pavček …) in skladatelji (Bojan Adamič, Jože Privšek …), se ni nikoli mogla povsem otresti očitkov manjvrednosti. Celo marsikateremu ljubitelju je bilo nerodno priznati, da posluša glasbo, ki naj bi sodila zgolj v ruralno okolje. A mnogi jo, še posebej v zadnjih letih, ocenjujejo povsem drugače. Kako naj si sicer razlagamo razprodane koncerte v športnih dvoranah, kjer pretežno mladi izvajalci navdušujejo poslušalce vseh generacij?!

Svoje je pri tem gotovo storil vpliv televizije, ki zadnjih dvajset let tej glasbi na široko odpira vrata in pomaga pri uveljavljanju že tretje generacije glasbenikov, ki prisegajo na polke in valčke in med katerimi je čedalje več izobraženih instrumentalistov in pevcev. Ker niti javni radio niti javna televizija tačas nimata oddaje, ki bi bila v celoti posvečena narodnozabavni glasbi, ampak to običajno združujeta z zborovsko glasbo ali popom, so večji del narodnozabavne glasbe (z njenih arhivom vred) že prevzele zasebne postaje, zlasti televizijske. Te so še posebej zaslužne za razvoj vzporedne glasbene zvrsti, tako imenovanega turbofolka, ki se slogovno spogleduje tako s slovensko narodnozabavno glasbo kot z balkanskim melosom.

Skozi leto se po Sloveniji zvrsti vsaj deset odmevnih festivalov in na tisoče drugih manjših in večjih veselih dogodkov, kjer ima glavno besedo narodnozabavna glasba. V zadnjem času so doma izrazito priljubljeni sestavi z diatonično harmoniko in večglasnim fantovskim petjem po vzoru Ansambla Lojzeta Slaka (Modrijani, Mladi Dolenjci, Spev …), medtem ko tako imenovani »kvinteti Avsenikovega tipa« (Ansambel Saša Avsenika [Sašo Avsenik und seine Oberkrainer], Okrogli muzikantje [Die Runden Oberkrainer], Ansambel Svetlin [Ensemble Svetlin] itd.) nekoliko več nastopajo v sosednjih alpskih deželah. Komajda prisotna pa je zadnje čase tretja, izvirna pot, ki so jo nekoč z dodajanjem ljudskih glasbil in s precej drugačnimi aranžmaji ubirali Ansambel Mihe Dovžana, Ansambel Slovenija, Tržaški narodni ansambel idr.

Od starejših skupin so na sceni ostali »večni« Beneški fantje, Ansambel Franca Miheliča (Ensemble Franz Mihelič), Alpski kvintet (Alpenoberkrainer) in Slovenski muzikantje (Oberkrainer Sextett), tudi Štajerskih sedem (Slovenische 7) še slišimo, prava posebnost pa so gotovo Štirje kovači, ki brez prekinitve igrajo od leta 1954! Vendar gre pri naštetih le za osamljene primere; večji del najdejavnejše scene namreč predstavljajo mladi. Ti niso le všečni izvajalci, ampak vse pogosteje tudi avtorji, ki znajo prisluhniti okusu nove generacije (bolj ponosnih) ljubiteljev domačih viž.

 


Foto: Arhiv Ansambla Saša Avsenika

Tri generacije muzikantov iz Begunj: Slavko, Gregor in Sašo Avsenik.
Marsikdo je pričakoval, da bo kateri od sinov Slavka Avsenika postal prav tako odličen harmonikar, a so si fantje izbrali druge umetniške poklice: eden je skladatelj filmske glasbe, drug je akademski slikar in tretji klasični kitarist. Šele Gregorjev sin, harmonikar Sašo Avsenik, je, kot kaže, vendarle izpolnil pričakovanja mnogih in je s svojim mladim ansamblom danes formalni nadaljevalec glasbe svojega deda Slavka Avsenika in prastrica Vilka Ovsenika. Avsenikova glasba torej živi že v tretjem rodu!

 


Foto: Kozel / Difera.

Modrijani, tačas najpopularnejši narodnozabavni ansambel v Sloveniji.